Zgodovina Jurjevanja

Program 49. Jurjevanja v Beli krajini - 2012 (PDF; 4,5 MB)

Program 48. Jurjevanja v Beli krajini - 2011 (PDF; 555,5 KB)

Program 47. Jurjevanja v Beli krajini - 2010 (PDF; 2,4 MB)

Program 46. Jurjevanja v Beli krajini - 2009 (PDF; 386,9 KB)

Program 45. Jurjevanja v Beli krajini - 2008 (PDF; 2,9 MB)

Program 44. Jurjevanja v Beli krajini - 2007 (DOC; 655,0 KB)

Program 43. Jurjevanja v Beli krajini - 2006 (PDF; 335,3 KB)

Kolo

Program (PDF; 555,5 KB)

Spomini enega od organizatorjev prvega Jurjevanja

mag. Janeza Kramariča

Mineva 48 let od tiste sobote 6. junija leta 1964, ko je v dragi pod železniško postajo v Črnomlju, ki smo jo organizatorji prvega Jurjevanja v Beli krajini izbrali za najprimernejši prireditveni prostor, zvečer zagorel kres in s kresovanjem ob njem naznanil začetek največje folklorno-turistične prireditve v Beli krajini. Ob kresu zbrana dekleta in fantje belokranjskih folklornih skupin v narodnih nošah so »zapopevali« belokranjske ljudske pesmi, ki so zdaj umirjene v priprošnih pesmih kresnic, zdaj prešerno razposajene zapete v zboru ob spremljavi tamburašev in ljudskega godbenika »Jaza«, ki je igral na »muzike« (orglice), z drugo roko pa se spremljal z »gudalom« (lončenim basom, narejenim iz glinastega lonca, na katerega je razpel posušen svinjski mehur in na sredino pritrdil sirkovo palico ter z drgnjenjem z mokro roko po njej izvabljal zamolkle basovske glasove), razgibane v kolu »kolašev«, odmevale v poletno noč. Program se je s pesmimi in »kolanjem« ob prisotnosti številnih zvedavih, vzhičenih gledalcev in poslušalcev končal po dobrih dveh urah, ko je kres že pogoreval. Obiskovalci pa so se po končanem programu, ob belokranjskih specialitetah in dobri kapljici, zadržali še pozno v noč. Številni kamermani in fotografi, ki so obkrožali skupine med programom in po njem, so prišli na svoj račun. Zvedavi novinarji pa so oblegali organizatorje in hoteli zbrati čim več informacij o tem, kar so videli in doživeli ta večer v Jurjevanjski dragi; to ime se je prireditvenega prostora oprijelo že prvi večer.

Organizatorji smo bili več kot zadovoljni nad kvalitetno izvedenim programon in nad številnimi zadovoljnimi obiskovalci. Toliko bolj pa še naslednji dan 7. junija, v nedeljo dopoldne, ko smo prav tam izvedli program Jurjevanja. Komu ne bi zaigralo srce ob pogledu na preko sto petdeset folklornikov - plesalcev in tamburašev - iz Adlešič, Preloke, Vinice, Starega trga ob Kolpi, Dragatuša, Semiča, Predgrada, Črnomlja in Metlike, ki so ob igranju tamburašev in petjem ter vriskanju »kolašev« prihajali na prireditveni prostor na čelu z visoko brezo, okrašeno z barvnimi trakovi in z Zelenim Jurijem in njegovim spremstvom: piskači (z lesenimi piskami) in trobentači (z rogovi in leskovega lubja), ki so s piskanjem in trobljenjem naznanjali črnomaljsko Jurjevanje. Kakšna paša za oči preko tisoč zbranih gledalcev, fotografov in kamermanov, ki se jih je trlo iz vseh koncev in krajev, tudi iz inozemstva. Jurjevanjska draga, ta naravni amfiteater, je odmevala v pesmih »kolašev« in zvokih tamburašev. Po programu smo se razšli zadovoljni nad uspelim Jurjevanjem, tako mi organizatorji, kakor izvajalci in številni gledalci, ki so izvajalce sproti nagrajevali z močnimi aplavzi. Ves velik trud organizatorjev in izvajalcev je bil poplačan. Navzoči folklorni strokovnjaki iz Ljubljane pa presenečeni nad tem, kar smo zmogli in bili pripravljeni naslednje leto pomagati z nasveti in pripombami, izvajalci pa s še večjim elanom za prihodnje Jurjevanje.

Za dosežen uspeh je bil potreben velik trud najprej organizatorjev, vztrajnost, iznajdljivost, tudi trma, potrebna za dosego načrtovanega programa, danes bi rekli projekta; bilo pa je treba požreti tudi marsikatero grenko tistih, ki niso hoteli razumeti pomena naše bogate kulturne dediščine in njenega ohranjevanja, imeli pa pri našem načrtovanem projektu pomembno besedo, tako glede dovolitve festivala, kot potrebne materialne pomoči. Na vse to sem se nostalgično spomnil, naprošen za ta pismen prispevek ob tako visokem jubileju prvega Jurjevanja. In o tem nameravam v nadaljevanju napisati nekaj več, saj je bilo o vsem drugem že ob prejšnjih jubilejih dosti napisanega.

Ko je takratni predsednik Občinskega sveta Svobod in prosvetnih društev v Črnomlju, moj prijatelj, žal že pokojni. Slavko Grahek, prišel na dan z idejo o osrednji belokranjski folklorni prireditvi v Črnomlju, ki naj najprej vzpodbudi krajevne folklorne skupine, da bi s pripravo na to prireditev spet začele plesati svoja kola in obuditi pesmi in običaje, kar vse je počasi tonilo v pozabo, potem pa kot folklorno-turistična prireditev privablja v našo deželo turiste - sem ga kot takratni tajnik te občinske organizacije v celoti podprl, vzhičen nad njegovo idejo. Hitro sva pridobila še nekaj somišljenikov. Začeli smo z uresničevanjem tega velikega in pomembnega projekta. Najprej je bilo treba dobiti zanj soglasje in potrditev pristojnih občinskih oblastnih in družbeno-političnih organov. Menila sva, da bodo zamisel takoj in v celoti odobrili in podprli. Pa ni bilo tako in prva in najtežje premagljiva ovira je bila pred nama. Zavzeli so namreč odločno stališče, za naju in somišljenike popolnoma nerazumljivo, da sedaj, ko dvigamo Belo krajino iz zaostalosti, pač ne bomo plesali v gatah in tako razkazovali našo bedno zaostalost in nerazvitost. Presenetljiv in nerazumljiv odnos do pomena in obvarovanja naše bogate kulturne dediščine. Vso najino vztrajno prizadevanje je s ponovnimi poskusi prepričevanja ostalo neuspešno. Aktivnosti sva opustila, zamisel pa, ki sva jo še dopolnjevala, je čakala na boljše čase. Ti pa so nastopili čez nekaj let, ko je mesto črnomaljskega župana zasedel ing. Rado Dvoršak, ki je takoj podprl najino zamisel in se tudi sam vključil v njeno uresničitev. Zelena luč je bila prižgana in začela sva z uresničitvijo najinega projekta, sprejetega pri občinskem družbeno-političnem forumu. Z nekaj zavzetimi sodelavci smo naredili načrt akcije in začeli z delom.

Najprej je bilo treba znova vzpodbuditi folklorne skupine in pridobiti vodje in organizatorje skupin. Imela sva srečno roko. Hitro sva našla prave, ki so z veliko zagnanostjo in entuziazmom začeli naporno delo iskanja ljudi, »kolašev« in tamburašev, prepričevanja in včasih tudi moledovanja. Pri tem sva jim nemalokrat pomagala tudi midva. Ko je bil problem za silo rešen, pa se je pojavil drug, še težji. Skupinam je manjkalo precej narodnih noš, obstoječe pa so bile pomanjkljive, tako da je bilo treba praktično vse skupine na novo opremiti z narodnimi nošami, tamburaške zbore pa opremiti z nekaterimi novimi instrumenti Najprej sva morala dobiti potrebna denarna sredstva, ki jih je omogočil črnomaljski župan iz občinskega proračuna. Vse drugo pa je bilo na najinih plečeh in iznajdljivosti. Pa sva se z ožjim krogom sodelavcev, med katerimi je bila telovadna učiteljica na črnomaljski osnovni šoli ga. Anka Tomc in občinski uslužbenki ga. Zofka Ferlež in ga. Angelca Kvas. Ni nam bilo škoda ne dneva ne ure.

Najprej smo začeli iskati domače platno za preko sto narodnih noš, ženskih in moških. V Beli krajini so takrat že opuščali tkanje, zato smo uspeli dobiti le malo potrebnega platna. Ko smo zvedeli, da pa v nekaterih bližnjih hrvaških vaseh še izdelujejo domače platno in največ v neki vasici blizu Bosiljevega, smo šli tja. Župan je dal na razpolago občinski »mercedes« (danes bi ga zaradi oblike in velikosti marsikdo rad imel za »oldtajmerja«) in šoferja, ki nas je odpeljal iskat to vasico, za katero niti imena nismo vedeli. Pa smo jo s povpraševanjem v okolici Bosiljevega kaj hitro odkrili. Bila je na nekaj sto metrov visokem hribčku, kamor je vodila le slaba kolovozna pot, tako da z avtomobilom nismo mogli v vas in smo ga pustili ob vznožju tega slikovitega hribčka in se z Grahkom in šoferjem peš odpravili v vas po bližnjici, ki je vodila po serpentinasti poti. Vsi zadihani smo se le uspeli povzpeti v vas. Tja je verjetno zašel malokateri tujec, saj so se zvedavi vaščani zgrnili okrog nas, kakor hitro so nas zagledali. Ko smo jim povedali, kaj iščemo, so se porazgubili po hišah in v najbližjo hišo, kamor so nas povabili, začeli prinašati večje in manjše kose domačega platna. Premerili smo ga in posamezniku sproti plačali. Cena je bila primerna, nižja kot v Beli krajini. Kupili smo le platno, tkano »na dve žici«, ki je bilo boljše, bolj kompaktno in se otovorjeni vsak z večjo balo platna napotili k avtomobilu v dolino. Odpeljali smo ga Izpostavi novomeškega podjetja »Novost« v Črnomlju, kjer so po starem kroju sešili različne velikosti narodne noše, nekaj pa so jih sešile tudi same folklornice.

Z vsem tem je bil problem narodnih noš rešen le delno. Ženska noša mora imeti rdeč platnen pas, moška pa širok usnjen pas in črn klobuk s širokimi krajci. Kje dobiti te dodatne dele noše? Z vsestranskim poizvedovanje smo kmalu našli tudi to rešitev. Ker v Sloveniji ni bilo v prodaji takih pasov in tudi ne primernega blaga za njihovo izdelavo, smo se spet zatekli na Hrvaško in v Karlovcu dobili iskane pasove za ženske noše, pa še poceni. Večji problem pa so bili pasovi za moške noše. Te pa je bilo treba izdelati in zanje dobiti primerno tanko rjavo usnje. In ker smo imeli srečo z nabavo domačega platna in pasov za ženske noše na Hrvaškem, smo tam začeli iskati tudi usnje za moške pasove. V karlovaški Usnjarni smo naleteli na direktorjevo razumevanja, ki nam je dal na razpolago usnjene ostanke, da smo si iz velikega kupa le-teh v njihovem skladišču izbrali primerno široke in dolge kose usnja. Kar precej teh usnjenih ostankov sva s Slavkom Grahkom ob pomoči občinskega šoferja, ki naju je spet z občinskim avtom odpeljal tja, premetala, da sva nabrala zadostno količino usnjenih ostankov, iz katerih so v tapetniški delavnici Lovra Remsa v Črnomlju izdelali potrebno število pasov različnih velikosti. Pri iskanju klobukov pa nisva imela takšne sreče, a kmalu sva našla klobučarja, ki je bil pripravljen izdelati klobuke. Mislim, da je bilo to v Kamniku.

Na koncu nama je ostal še največji problem, kje dobiti primerne svilene barvne rute s »franžami«, ki so jih potrebovale črnomaljske folklornice za njihovo »purgarsko« (mestno) nošo, v kateri so dekleta plesala črnomaljsko kolo. V nobeni trgovini širom Slovenije jih nismo dobili. Spet smo se spomnili na Hrvaško, in sicer na sejem v Karlovcu, za katerega je veljalo, da je tam mogoče kupiti od starega zarjavelega že rabljenega pa zravnanega žeblja pa vse do najnovejših izdelkov vseh vrst. In spet z občinskim avtom v Karlovac, kamor sta naju spremljali sodelavki iz občine, ga. Zofka Ferlež in ga. Angelca Kvas. Škoda, da ne bosta mogli prebrati tega sestavka in se spomniti tega zanimivega dogodka; obe sta že pokojni. Po natančni »preiskavi« karlovškega sejemskega prostora smo ga žalostni zapuščali. Potrebnih primernih rut nismo našli. Ko smo razočarani odhajali na parkirni prostor k avtomobilu, smo na mostu ugotovili, da nam Angelca ne sledi. Začeli smo se ozirati in jo iskati med prerivajočimi se ljudmi in jo končno zagledali, kako nam maha z roko, naj pridemo k njej. Stala je na mostu in držala eno od žensk za ruto. Ko smo prišili k njima, smo ravno slišali, kako je Angelca v belokranjski hrvaščini spraševala žensko, kje je dobila to ruto, za katero jo je čvrsto držala, da ji ne bi odšla, kajti bila je naš zadnji up. Ruta, za katero jo je držala, je bila namreč natančno takšna, kakršne smo potrebovali. Ko smo začudeni in že kar prestrašeni ženski razložili, da neuspešno iščemo takšne rute, kot jo ima ona, in za kaj jih potrebujemo, se je nekoliko pomirila in nam povedala, kdo in kje na obrobju Karlovca jih ima. Komaj smo našli hišo tega našega rešitelja, kjer nam je njegova žena pokazala veliko kartonsko škatlo z nekaj sto rutami s »franžami« različnih barv, ki jih ji je pripeljal njen mož iz začasnega dela v Avstriji, da jih je »pod roko« prodajala. Izbrali smo jih in plačali (po dokaj nizki ceni) ter se zadovoljni odpeljali domov. Zadnji še potrebni del narodne noše je bil nabavljen.

Vse to so bili materialni pogoji za naš folklorni festival. Treba je bilo pripraviti še vsebinski del, za kar pa so zadolžili mene. Program za Jurjevanje v nedeljo je bil jasen. Nastop posameznih folklornih skupin, ki bodo izvajale vsaka svoj program s plesi in obredji. Sestavil sem primeren vezni tekst in se odločil, da ga bom čital sam, oblečen v narodno nošo (kar sem potem tudi uspešno izvedel, s potrebno retoriko, belokranjskimi naglasi, ko je bilo to potrebno in primerno živahnostjo, pa spet otožnostjo, natančno poznavajoč program vsake skupine). Kaj pa vključiti v program kresovanja za soboto zvečer?! Treba je bilo prebrati skromne zapise o tem, kaj se je dogajalo na kresni večer ob kresu, povprašati še živeče, ki so v mladih letih »kresovali«, še kaj dodati iz belokranjske zakladnice ljudskih pesmi in obredov in vse to povezovati v primeren tekst, v katerega sem hotel vključiti belokranjske pregovore in navedbe iz ljudskih pesmi. Največ tega sem črpal iz Šašljevih Bisernic, ki sem jih po dolgem neuspelem iskanju po knjižnicah uspel dobiti v župnišču v Adlešičih, kjer je bil njihov avtor Ivan Šašelj kaplan in v času bivanja v Adlešičih vnet in neutruden zapisovalec ljudskega blaga, starih izročil in dogodkov, neutruden opazovalec ljudi in življenja okrog sebe. V dveh knjigah je leta 1906 in 1909 objavil narodno blago, nabrano iz zaklada belokranjskih narodopisnih posebnosti. Za izvedbo programa ob kresu sem izbral folklorni skupino iz Dragatuša, ki edina belokranjska folklorna skupina ni imela ljudskih plesov iz svojega krajevnega območja, pač pa so plesali razne belokranjske plese, imeli pa so kvalitetno tamburaško skupino in pevce belokranjskih ljudskih pesmi. S pomočjo vodje kolašev domačinke učiteljice Mare Brodaričeve in vodje tamburaškega in pevskega zbora domačina Evgena Cestnika smo naštudirali program kresovanja, ki so ga kvalitetno izvedli. V program sem vključil tudi ljudskega godca »Jaza«, kot so ga imenovali, ki je bil doma iz Vinice. Pred drugo svetovno vojno je razveseljeval Belokranjce, predvsem na svatbah z igranjem na dva inštrumenta hkrati, na orglice, v viniškem narečju imenovane - »muzike«, in na gudalo. V programu na kresovanju ga je odlično ponazoril žal že pokojni Viničan Vince Ostronič, toliko bolj, ker je igral na nove »muzike«, ki smo mu jih morali kupiti, ker z njegovimi že starimi in slabimi ni hotel nastopiti. Požel je tak aplavz in bil deležen tolikšne medijske pozornosti, oblegan od fotografov in snemalcev, da kar ni nehal igrati; prenehal je šele na moje opozorilo, da smo lahko nadaljevali s programom.

Naša osrednja belokranjska folklorna prireditev je v celoti uspela. Navzoče občinstvo, bilo jih je kar nekaj tisoč, je to izrazilo z glasnimi aplavzi, mediji na svoj način, strokovnjaki iz ljubljanskih strokovnih institucij pa z osebnimi čestitkami in priznanji. Tako organizatorjem, kakor vztrajnim in zagnanim vodjem folklornih skupin je takratna Zveza kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije podelila pisna priznanja. V delovni sobi doma, kjer se že več let upokojen, torej v tretjem življenjskem obdobju, zadržujem pri sedanjih stvaritvah, visi na častnem mestu in me nostalgično spominja na čase rojstva tega našega, takrat »nebogljenega otroka«, ki je do danes »zrasel in se razvil« v mednarodni folklorni festival. Ob današnjem visokem jubileju te prireditve si zato še enkrat prikličimo v spomin organizatorje, brez katerih ne bi bil spočet pred petinštiridesetimi leti in se zahvalimo vsem takrat sodelujočim, ki so s požrtvovalnim delom, prežetim z velikim entuziazmom, »povili« ta naš prvi belokranjski festival. Ne gre naštevati vseh, ker bi jih je bilo preveč za ta moj spominski prispevek, zato naj naštejem le organizatorje festivala in vodje posameznih folklornih skupin.

To so bili: Iz Adlešič pok. zakonca Marica in Alojz Cvitkovič, iz Preloke pok. zakonca Marica in Franc Starešinič, iz Vinice sedaj učitelja Ivan Mohar in Mirko Bartolj, iz Starega trga ob Kolpi pok. Kristina Majerle in prof. Marko Kobe, iz Dragatuša pok. učiteljica Mara Brodarič in pok. Evgen Cestnik, iz Semiča Martina Jakša in pok. Lojze Kočevar, iz Črnomlja učiteljica telovadbe Anka Tomc, iz Predgrada pok. babica Meta Štaudohar in iz Metlike učiteljica Ivica Radovič. Lepo je bilo sodelovati z njimi. Če sem morda koga izpustil, naj mi bo oproščeno; spomin je moral seči skoraj pol stoletja nazaj. Seveda ne gre pozabiti iniciatorja, mojega tudi že pok. prijatelja Slavka Grahka in seveda takratnega črnomaljskega župana, tudi že pok. Rada Dvoršaka ter moje malenkosti. S ponosom in hvaležnostjo se jih spominjam, poln nostalgije na takratne čase, ko pišem ta sestavek danes, ko se folklorne skupine širom naše sončne dežele pripravljajo na petinštirideseti festival, ki bo v letošnjem poletnem mesecu - rožniku.

Novi ljudje, organizatorji Jurjevanja, so prinesli nove ideje, odkrili še neodkrite stvari iz belokranjske narodne zakladnice in vedno znova popestrijo program te naše osrednje folklorno-turistične prireditve. Za folklorne skupine in program prireditve sedaj skrbi profesionalec, etnolog, Črnomalec Gregor Jevšek, za celotno organizacijo pa Razvojno-informacijski center Bela krajina v Črnomlju, ki ga vodi direktor Borut Klobučar, delaven, zavzet in vedno poln novih idej. Naš folklorni festival je član Mednarodnega združenja folklornih skupin. Na njem sodeluje vse več tujih folklornih skupin, naše skupine pa vse pogosteje sodelujejo na podobnih festivalih v tujih državah, in tako ponesejo v svet našo bogato folklorno kulturno dediščino. Naš prvotni namen izpred petinštirideset let se uresničuje, napreduje po vsebini, kvaliteti in obsegu.

Končujem z zadnjim verzom jurjevske pesmi, katere prvi del sem uporabil za naslov: »... dajte mu groš, da vam dojde još.« Naj tako občina kot ostali razumevajoči, darežljivi sponzorji, tako kot doslej, tudi še v naslednjih letih omogočajo izvedbo tega našega festivala in tako doprinesejo k naši skupni nalogi varovanja in ohranjanja naše kulturne dediščine, enega od močnih dejavnikov narodne identitete. Vsi smo dediči te kulturne dediščine, vsi bi morali biti tudi njeni varuhi.

mag. Janez Kramarič